Kako govorimo o podjetništvu?
Napačen javni diskurz?
Ko govorimo o podjetništvu, javni diskurz pogosto zdrsne k istim podobam: hitrorastoča zagonska podjetja, investicijski krogi, eksponentna rast in redki, skoraj mitološki primeri samorogov. Takšne zgodbe so privlačne, a ustvarjajo popačeno sliko realnosti.
Da se razumemo: start-upi so pomemben del podjetniškega ekosistema. Prinašajo dinamiko, ambicijo in nove ideje. So nujno potrebni, niso pa dovolj.
Stabilnost slovenskih gospodinjstev, vzdržnost lokalnih skupnosti in odpornost celotnega gospodarstva so v veliki meri odvisne od podjetij, ki niso usmerjena v hitro rast, temveč v dolgoročno preživetje, stabilnost in odgovornost do okolja, v katerem delujejo.
Zato način, kako govorimo o podjetništvu, ni nedolžen. Oblikuje politike, razpise, podporne programe in, dolgoročno, strukturo gospodarstva. Če podjetnika definiramo predvsem kot hitro rastočega tehnološkega vizionarja, bomo sistemsko podpirali le ozek del realnosti. Če pa želimo odpornejše gospodarstvo, bolj uravnotežen regionalni razvoj in stabilnejšo družbo, potrebujemo drugačen pogled in predvsem drugačen filter odločanja.
Vsakdanji podjetniki: nevidni, a ključni
To perspektivo sem jasno začutil na letošnji SME Assembly v Københavnu, osrednjem letnem dogodku Evropske komisije za mala in srednja podjetja, kjer sem bil povabljen kot govornik na panelu v organizaciji EUIPO (European Union Intellectual Property Office). Ena osrednjih misli predavanja Innovation in Enterprise, ki ga je predstavila profesorica Friederike Welter, je bila presenetljivo preprosta: večino časa govorimo o napačni podobi podjetništva.
Politike, mediji in pogosto tudi akademska sfera se osredotočajo na velike številke, hitro rast in obseg kapitala, pri tem pa spregledajo, da se kar 99 % podjetništva odvija drugje – pri tako imenovanih everyday entrepreneurs, vsakdanjih podjetnikih. To so podjetniki, ki ustvarjajo delovna mesta v lokalnem okolju, ohranjajo gospodarsko življenje manjših krajev, prevzemajo odgovornost za zaposlene tudi v krizah ter ustvarjajo družbeno vrednost, ki je pogosto nevidna v klasičnih ekonomskih kazalnikih.
Vloga vsakdanjih podjetnikov postane še posebej očitna v času kriz. Prav mala in srednja podjetja so tista, ki pogosto najdlje zadržijo zaposlene, absorbirajo gospodarske šoke in stabilizirajo lokalne skupnosti. Ko delovna mesta ostajajo v manjših krajih, se ohranja demografsko ravnovesje, podeželje se ne prazni, lokalne storitve preživijo. To ni zgolj ekonomsko vprašanje, temveč vprašanje dolgoročnega družbenega razvoja.